Kaj je dovolj?
Razmišljanje o svobodi, ustvarjanju in svetu, ki se ne zna ustaviti.
Zadnje leto sem preživel nekoliko drugače kot vseh devetintrideset pred njim.
Po približno petnajstih letih podjetništva, štirih podjetjih, neštetih odločitvah, uspehih, napakah, vzponih in padcih sem si dovolil nekaj, kar se mi je še nedolgo nazaj zdelo skoraj nepredstavljivo.
Odločil sem se, da se za nekaj časa ustavim.
Imel sem dovolj.
Dovolj hitrosti, ljudi, pričakovanj, očitkov, neprespanih noči in nenehnega občutka, da je treba vedno znova nekaj reševati, ustvarjati, dosegati.
Ne razumite me narobe. Ustvarjanje je bilo od nekdaj pomemben del mene. Rad imam ideje, ljudi, pogovore, izzive in tisti občutek, ko nekaj, kar je še včeraj obstajalo samo v mislih, danes zaživi.
Toda nekje na poti so se izgubili energija, volja, veselje in tista iskra, ki me je vedno gnala naprej. Pod težo vsega se je začelo izgubljati tudi zadovoljstvo ob stvareh, ki sem jih nekoč počel z največjim veseljem.
In tako sem se odločil izstopiti iz načina življenja, ki sem ga dolga leta tudi sam soustvarjal. Samo da se to ni zgodilo čez noč.
Prve tri mesece po izstopu iz zadnjega podjetja sem namreč garal kot še nikoli. Čeprav mi ni bilo treba, sem vedno našel nekaj, kar je bilo nujno treba narediti. Kot da bi moral vsako uro svojega dneva nekako upravičiti.
Mislim, da je bila zame sama predstava, da človek »nič ne dela«, skoraj nezaslišana. In prav o tej nenavadni paradigmi bi rad spregovoril.
O tem, kako globoko v nas je zakoreninjena potreba po delu, ustvarjanju, doseganju in dokazovanju. O tem, kdaj nam nekaj služi in kdaj začnemo mi služiti temu. In predvsem o tem, kako težko je včasih prepoznati, kaj je dovolj.
Ko se ustaviš, pa v tebi še vedno nekaj teče
Prvič po dolgem času sem imel namreč resnično možnost, da mi ni bilo treba razmišljati o naslednjem projektu, naslednjem prihodku ali naslednjem cilju. Vsaj leto dni sem imel zagotovljeno materialno varnost in svobodo, da svoj čas preživim drugače. Zavedal sem se, kako redek privilegij je to.
Zato sem se nekoliko umaknil iz sveta. Ne povsem, seveda. Svet je še vedno obstajal, z vsemi svojimi vojnami, političnimi prepiri, gospodarskimi napovedmi, novimi tehnologijami in neskončnim tokom informacij. Le da sem se odločil, da mi ni treba biti ves čas njegov gledalec.
Manj družbenih omrežij. Manj novic. Manj hrupa. Več družine, doma, vrta, narave. Več časa za stvari, ki se ne merijo v denarju, učinkovitosti ali dosežkih.
In v tem nekoliko počasnejšem življenju se je začelo dogajati nekaj zanimivega.
Nekatera jutra sem se zbudil z občutkom neizmerne hvaležnosti. Kako neverjetno lepo je lahko življenje, ko si lahko prisoten. Ko imaš čas opazovati otroka, kako odkriva svet. Ko delaš na vrtu in te ne zanima, koliko je ura. Ko lahko preprosto si.
Druga jutra pa je bilo povsem drugače. Kaj boš zdaj? Kaj boš naredil iz svojega življenja? A boš kar doma? A ne bi moral nekaj ustvarjati? Nekaj graditi? Nekaj doseči?
Kot da bi nekje globoko v meni še vedno tekel stroj, ki se ni zmenil za dejstvo, da ga trenutno nihče ne potrebuje.
In počasi sem se začel spraševati, ali je ta stroj sploh samo moj. Ali pa smo ga skozi generacije, skozi vzgojo, kulturo, strahove, ambicije in predstave o uspehu zgradili skupaj?
Kako globoko mora biti v človeku zakoreninjena potreba po nenehnem ustvarjanju in dokazovanju, da ga preganja celo takrat, ko ima dovolj?
In kaj sploh pomeni imeti dovolj?
Zakaj se dovolj vedno znova oddaljuje?
Če pogledamo zgodovino človeštva, je naša zgodba v marsičem zgodba o premagovanju pomanjkanja. Hrane, varnosti, zavetja, znanja, zdravja.
Izumljali smo orodja, obdelovali zemljo, gradili mesta, razvijali znanost in tehnologijo. Skozi stoletja smo ustvarjali vedno bolj zapletene sisteme, ki naj bi nam omogočili boljše, varnejše in svobodnejše življenje.
In v marsičem nam je uspelo. Velik del razvitega sveta danes živi v materialnih razmerah, ki si jih naši predniki ne bi mogli niti predstavljati.
Pa vendar se zdi, da je občutek pomanjkanja preživel skoraj vse naše izume.
Nekoč smo se bali, da ne bomo imeli dovolj hrane. Danes se mnogi bojimo, da ne bomo dovolj uspešni. Nekoč je bilo vprašanje, ali bomo preživeli zimo. Danes se sprašujemo, ali smo v življenju naredili dovolj.
Seveda to ni izkušnja vseh ljudi. Še vedno obstajajo revščina, lakota, vojne in resnične materialne stiske. Toda prav v družbah, kjer smo velik del osnovnega pomanjkanja že premagali, se odpira nenavadno vprašanje.
Zakaj občutek, da nimamo dovolj, tako pogosto ostaja?
Morda zato, ker se merila nenehno premikajo. Kar je bilo včeraj razkošje, je danes samoumevno. Kar je bilo nekoč uspeh, je danes šele začetek. Kar smo si pred desetimi leti želeli, danes pogosto niti ne opazimo več. In potem si želimo nekaj novega.
Ne zato, ker bi bili ljudje nujno pohlepni ali pokvarjeni. Morda preprosto zato, ker smo izjemno prilagodljiva bitja. Ker nas žene radovednost. Ker se primerjamo. Ker se bojimo zaostati. Ker nas okolje nenehno spominja, kaj vse bi še lahko imeli.
In ker smo nekje med vsem tem začeli zamenjevati dve stvari. Ustvarjanje boljšega življenja in nenehno ustvarjanje več.
Kaj bomo naredili s časom, ki ga prihranimo?
Ne mislim, da bi moral človek nehati ustvarjati. Pravzaprav si življenja brez ustvarjanja skoraj ne znam predstavljati.
V človeku je nekaj čudovitega, kar ga žene, da raziskuje, povezuje, izumlja, gradi in presega meje znanega. Iz te radovednosti so nastale nekatere najlepše stvari naše civilizacije.
Toda vsaka sposobnost ima lahko tudi svojo senco.
Sposobnost ustvarjanja lahko postane nezmožnost mirovanja.
Želja po napredku lahko postane strah pred zaostajanjem. Svoboda izbire lahko postane neskončna utrujenost od vseh možnosti, ki jih imamo.
In morda smo kot civilizacija prišli do točke, ko se moramo vprašati, ali nas naši največji dosežki še vedno vodijo tja, kamor smo nekoč želeli priti.
Poglejmo samo tehnologijo. Stroji so prevzeli ogromno fizičnega dela. Računalniki so pospešili obdelavo informacij. Danes umetna inteligenca odpira novo poglavje, v katerem se spreminja celo naše razumevanje znanja, ustvarjalnosti in dela.
Možnosti so osupljive. Toda kaj bomo storili s časom, ki nam ga bodo te tehnologije morda prihranile?
Bomo več časa preživeli z družino? V naravi? V pogovorih? Pri ustvarjanju stvari, ki imajo za nas resničen pomen? Ali bomo preprosto zvišali pričakovanja in začeli zahtevati še več?
Ali je mogoče, da smo tako zaposleni z ustvarjanjem tehnologij, ki naj bi nam olajšale življenje, da nimamo več časa razmišljati, kakšno življenje si sploh želimo?
Kakšnemu življenju naj služi napredek?
Podobna vprašanja se odpirajo pri sistemih, v katerih živimo.
Kapitalizem je pokazal izjemno sposobnost spodbujanja inovacij, podjetnosti in ustvarjanja materialnega bogastva. Demokracija je številnim družbam omogočila več svobode in sodelovanja pri odločanju.
Toda noben človeški sistem ni dokončan. Zakaj bi bil?
Če smo sposobni nenehno izboljševati tehnologijo, medicino in znanost, zakaj ne bi bili sposobni izboljševati tudi načinov, kako organiziramo družbo?
Kaj, če bi uspeh gospodarstva poleg ustvarjenega bogastva merili tudi po tem, koliko kakovostnega življenja omogoča?
Kaj, če bi bil eden pomembnih kazalnikov napredka tudi čas, ki ga imajo ljudje na voljo za svoje bližnje, skupnost in stvari, ki jih osmišljajo?
Kaj, če bi se začeli resneje spraševati, katere oblike rasti nam koristijo in katere nas dolgoročno izčrpavajo?
Ne vem, kakšen bi bil takšen sistem. In ne verjamem, da obstaja preprosta rešitev, ki bi jo lahko zapisali na nekaj strani.
Toda zdi se mi nenavadno, da smo kot civilizacija sposobni razmišljati o naseljevanju drugih planetov, hkrati pa tako težko razmišljamo o možnosti, da bi na tem planetu živeli nekoliko drugače.
Morda težava ni v tem, da nimamo dovolj možnosti. Morda si ne vzamemo dovolj časa, da bi premislili, katere možnosti so vredne naše pozornosti.
Drevo ima svoj ritem. Kaj pa človek?
V zadnjem letu sem veliko časa preživel na vrtu. Sadil sem tudi drevesa.
In v tem preprostem opravilu je nekaj, kar me vedno znova spomni na nenavadnost našega odnosa do življenja.
Drevo ima svoj ritem. Potrebuje zemljo, vodo, svetlobo, prostor in čas. Ne moreš ga prepričati, naj zaradi tvojih pričakovanj raste dvakrat hitreje.
Lahko mu pomagaš. Lahko ga neguješ. Lahko ustvariš dobre pogoje. Toda ne moreš nadomestiti časa.
Človek seveda ni drevo. Naša sposobnost zavestnega ustvarjanja je nekaj izjemnega.
Toda morda smo v želji, da bi presegli vse omejitve, začeli pozabljati, da smo tudi sami del narave.
Da imamo svoje ritme. Da potrebujemo obdobja ustvarjanja in obdobja počitka. Da potrebujemo gibanje in mirovanje.
Da nismo samo proizvajalci, potrošniki, volivci, podjetniki ali zaposleni. Smo tudi ljudje, ki želijo ljubiti, pripadati, razumeti, raziskovati in preprosto doživljati svet.
In morda ni treba izbirati med temi svetovi. Morda se prava umetnost življenja skriva prav v tem, da jih znamo povezati.
Dovolj zame. Za ta trenutek.
Ko danes razmišljam o zadnjem letu, ne morem reči, da sem našel odgovor.
Še vedno imam ambicije. Še vedno želim ustvarjati. Še vedno me kdaj preganja občutek, da bi moral narediti več. In morda me bo vedno.
Toda nekaj se je vendarle spremenilo. Začel sem se drugače spraševati.
Ne samo, kaj vse lahko ustvarim, ampak kaj je vredno ustvarjati. Ne samo, koliko lahko zaslužim, ampak koliko pravzaprav potrebujem. Ne samo, kaj vse lahko dosežem, ampak kaj sem za to pripravljen dati.
Svoj čas? Svoje zdravje? Odnose? Prisotnost? Leta življenja?
In morda je prav to vprašanje, ki bi si ga morali pogosteje postavljati tudi kot družba.
Ne zato, da bi zavrgli vse, kar smo ustvarili. Ne zato, da bi nehali napredovati. Ampak zato, da bi se spomnili, čemu naj bi naš napredek sploh služil.
Morda prihodnost ne potrebuje civilizacije, ki zna samo hitreje teči.
Morda potrebuje civilizacijo, ki zna občasno obstati, pogledati okoli sebe in premisliti, kam teče.
In morda se takšna sprememba ne začne z novo tehnologijo, novo politično stranko ali novim gospodarskim sistemom. Morda se začne s človekom, ki si nekega običajnega jutra dovoli postaviti vprašanje, na katero nima pripravljenega odgovora.
Kaj je dovolj?
Ne dovolj za vse ljudi. Ne dovolj za vedno. Ampak dovolj zame. Za moje življenje. Za ta trenutek.
In ko bomo to vprašanje začeli postavljati iskreno, se bo morda odprlo še eno, nekoliko večje.
Če smo sposobni ustvariti toliko, kot smo ustvarili do danes, kakšen svet bi lahko ustvarili, če bi se najprej zares vprašali, kakšnega si želimo?