Uspeh po svoji meri.
O različnih poteh, lastnih merilih in pogumu, da si dovolimo živeti v skladu s seboj.
Uspeh lahko merimo na veliko načinov. S prihodki, velikostjo podjetja ali številom projektov. Z znanjem, ki smo ga pridobili, stvarmi, ki smo jih ustvarili, ali ljudmi, ki smo jim pomagali.
Lahko pa pogledamo tudi, kako živimo svoj običajen dan.
Ali imam čas za ljudi, ki jih imam rad? Za učenje, pogovor, naravo in počitek? Ali to, kar ustvarjam, izraža tisto, v kar verjamem? Se v življenju, ki ga gradim, sploh prepoznam?
To so vprašanja, h katerim se želim vračati. Tudi takrat, ko stvari navzven potekajo dobro.
Predvsem takrat jih je namreč lahko spregledati.
Enaka merila, različni ljudje
O uspehu pogosto govorimo, kot da približno vemo, kaj pomeni. Dobra služba, uspešen posel, urejen dom, finančna varnost, družina, nekaj potovanj. Vsak doda še kaj svojega, vendar je osnovna predstava pogosto precej podobna.
Ljudje pa smo zelo različni.
Nekdo uživa v vodenju velike ekipe. Drugi svoje najboljše delo opravi sam. Nekdo potrebuje veliko druženja, sprememb in novih izzivov. Drugemu največ pomenijo mir, predvidljivost in možnost, da se nečemu poglobljeno posveti.
Nekomu je gradnja podjetja življenjsko delo. Nekdo drug želi dobro opraviti svoj poklic in imeti dovolj časa za otroke, glasbo ali vrt. Tretji se najde v raziskovanju, ustvarjanju ali skrbi za druge.
Zakaj bi pričakovali, da nas bo izpolnila ista oblika življenja?
Življenje, v katerem nekdo zacveti, je lahko za drugega pretesno.
To ne pomeni, da je ena pot boljša od druge. Pomeni pa, da je vredno poznati sebe dovolj dobro, da znamo razlikovati med tem, kar občudujemo pri drugih, in tem, kar si želimo živeti sami.
Lahko občudujem človeka, ki vodi veliko podjetje, ne da bi si želel njegovega vsakdana. Lahko spoštujem mirnejše življenje, pa vem, da sam potrebujem tudi izzive, ljudi in ustvarjanje.
Občudovanje še ni navodilo za lastno življenje.
Kaj od tega si zares želim jaz?
Pri sebi prepoznavam veselje do idej, pogovorov, povezovanja ljudi in odpiranja novih pogledov. Rad ustvarjam. Rad razmišljam o tem, kaj bi lahko bilo drugače, in sodelujem pri nečem, kar ima smisel.
Hkrati so mi pomembni svoboda, družina in čas, v katerem mi ni treba ničesar dokazovati.
Vse to je del mene. Vprašanje je, kako tem različnim delom dati prostor v istem življenju.
Če bi uspeh presojal samo po tem, koliko ustvarim, bi lahko vedno našel razlog, da naredim še več. Če bi gledal samo na prosti čas, pa bi spregledal veselje, ki mi ga prinašata delo in prispevek.
Zato se mi zdi pomembno vprašati tudi: kakšna oblika dela mi ustreza? S kom želim sodelovati? Koliko odgovornosti želim nositi? Kaj mi daje energijo in kakšno ceno sem pripravljen plačati za tisto, kar si želim?
Pri tem ni vedno lahko ločiti lastnih želja od pričakovanj, ki smo jih prevzeli.
Nekatere stvari si želimo, ker so nas od nekdaj privlačile. Druge zato, ker smo se naučili, da pomenijo uspeh. Tretje postanejo pomembne šele, ko jih vidimo pri nekom drugem.
Koristno se mi zdi vprašanje: bi si to še vedno želel, če za mojo odločitev ne bi izvedel nihče?
Odgovor ni nujno preprost. Lahko pa nam pomaga razumeti, kaj nas v resnici žene.
Vrednote se pokažejo v odločitvah
Resnica, svoboda, družina in obilje so vrednote, iz katerih izhajam.
Zame dobijo pomen predvsem takrat, ko moram nekaj izbrati.
Resnica me vabi, da si priznam tudi tisto, kar se ne ujema s podobo, ki jo imam o sebi. Da preverim, ali si nekaj še želim, ali pa pri tem vztrajam predvsem zato, ker sem nekoč rekel, da bom.
Svoboda mi pomeni možnost, da zavestno izbiram, kako uporabljam svoj čas, s kom sodelujem in čemu namenjam svojo energijo. Ob tem pa nosim odgovornost za dogovore in posledice svojih odločitev.
Družina me vrača k vprašanju prisotnosti. Kakšno mesto imajo moji najbližji v mojem dejanskem dnevu? Koliko pozornosti dobijo, ko smo skupaj?
Obilje zame vključuje materialno varnost, udobje in možnosti, ki jih denar prinaša. Pa tudi čas, odnose, znanje, zdravje in možnost, da nekaj prispevam.
Te vrednote niso vedno v popolnem soglasju. Poslovna priložnost lahko prinese več prihodkov in hkrati manj svobode. Družina lahko v določenem obdobju potrebuje več časa, kot sem ga predvidel. Ustvarjanje nečesa pomembnega lahko zahteva napor in odrekanje.
Vrednote mi pri tem pomagajo razumeti, kaj tehtam in zakaj se odločam tako, kot se.
Živeti po svoje zahteva tudi odgovornost
Dovoliti si svojo pot ne pomeni pričakovati, da bo vedno prijetna.
Vsako življenje vsebuje obveznosti, neprijetna opravila in obdobja, ko moramo narediti tudi kaj, kar nam ne leži. Imamo račune, dogovore in ljudi, ki se zanašajo na nas. Včasih moramo nekaj časa vztrajati, da si sploh ustvarimo več možnosti.
Tudi poznavanje sebe lahko uporabimo preveč udobno. »Takšen pač sem« lahko postane izgovor, da se ne naučimo nečesa, kar bi nam koristilo, ali da odgovornost prepustimo drugim.
Zato se mi zdita pomembni dve vprašanji: kaj je del moje narave, ki ga je smiselno upoštevati, in kje se moram razviti, da bom lahko živel to, kar si želim?
Če mi veliko pomenijo odnosi, se moram naučiti tudi zahtevnih pogovorov. Če želim svobodo, potrebujem način, kako izpolnjevati svoje obveznosti. Če želim ustvarjati, moram idejam pomagati tudi do izvedbe.
Svojo pot gradimo skozi takšne konkretne odločitve. Včasih z več poguma, drugič z več potrpežljivosti, pogosto pa tudi s pomočjo ljudi, ki nas dopolnjujejo.
Dovoljenje, da se naša merila spremenijo
Kar nam je ustrezalo pred desetimi leti, nam danes morda ne ustreza več.
Spremenijo nas izkušnje, odnosi, otroci, uspehi in razočaranja. Nekaj, kar je bilo nekoč v središču našega življenja, se lahko umakne. Nekaj, česar prej skoraj nismo opazili, postane pomembno.
Pri sebi vidim, da želja po ustvarjanju ostaja. Danes jo želim bolj zavestno povezovati z življenjem, ki ga želim živeti.
To od mene zahteva tudi pripravljenost, da kakšno staro predstavo o sebi spustim. Da si dovolim izbrati drugače, četudi bi na prejšnji poti še vedno lahko dosegal rezultate.
Pretekla izbira je lahko imela smisel. Nova ga ima lahko prav tako.
Ni nam treba do konca življenja dokazovati, da je bila vsaka odločitev, ki smo jo nekoč sprejeli, prava za vedno.
Kakšen je tvoj običajen dan?
Ko razmišljamo o prihodnosti, si pogosto predstavljamo velike trenutke. Dosežen cilj, uspešen projekt, selitev, nakup ali priznanje.
Večino življenja pa sestavljajo običajni dnevi.
S kom se zbudimo. Kam usmerimo prvo pozornost. Kakšno delo opravljamo. S kom se pogovarjamo. Kako pridemo domov in koliko nas še ostane za ljudi okoli nas.
Zato se mi zdi vredno pogledati prav tja.
Kako bi bil videti običajen dan v življenju, ki ti ustreza? Kaj bi v njem želel ohraniti? Česa bi bilo manj? In katera sprememba je mogoča že zdaj, znotraj tvojih dejanskih okoliščin?
Kakšen uspeh podpira življenje, ki ga želiš živeti?
Odgovor bo pri vsakem od nas nekoliko drugačen. In sčasoma se bo verjetno spreminjal.
Meni uspeh pomeni tudi to, da lahko za svojimi odločitvami stojim. Da ustvarjam nekaj koristnega, poskrbim za svoje bližnje in ob tem ohranjam prostor za radovednost, odnose in življenje samo.
Tvoja merila bodo morda drugačna.
Vredno si je vzeti čas, da jih spoznaš. In si dovoliti, da po njih tudi živiš.